Ujetniška država čudovito poskuša spodbijati žanrske konvencije, toda nastali film je zmedena in sicer nekoherentna znanstvenofantastična alegorija.
Do tega trenutka je režiser Rupert Wyatt razvil nekaj takega, da slovi po žanrskih filmih z visoko umetniško senzibilnostjo; celo njegova najuspešnejša mainstream ponudba, Rise of the Planet of the Apes, je veljala za razbijača plesni, ki je odprl pot za podobno miselno ponovno zagon franšize. Ta trend se nadaljuje z Captive State, izvirnim trilerjem o invaziji tujcev, ki ga je Wyatt režiral in napisal skupaj s svojo ženo in kolegico Erico Beeney. Žal v tem primeru Wyatt ni mogel uresničiti celotnega obsega svoje ambiciozne vizije projekta. Ujetniška država čudovito poskuša spodbijati žanrske konvencije, toda nastali film je zmedena in sicer nekoherentna znanstvenofantastična alegorija.
Film gledalce spusti naravnost v sredino dogajanja, saj današnjo zemljo napadajo nezemljani, ki želijo zasesti naš svet. V naslednjih devetih letih vlade sveta sestavijo pogodbo z nezemljani in jim omogočijo, da izkoriščajo vire planeta (ki resda niso nikoli povsem določeni), v zameno za njihovo pomoč pri ustvarjanju domnevno "enotnega" družba. Podobno kot okrožje 9 Neilla Blomkampa tudi Captive State temelji na predpostavki, ki je jasna prispodoba za resnična vprašanja sveta (v tem primeru ameriški imperializem), in upošteva današnje pomisleke glede vladnega nadzora in naraščajočega gospodarskega razkoraka med ultra -bogate in vsi ostali. V nasprotju s tem filmom pa Wyattov znanstvenofantastični triler zajema precej netradicionalno narativno strukturo.
Tu tudi film začne naleteti na težave. Podobno kot Wyattov triler za pobeg iz zapora, The Escapist, Captive State razdeli svojo pripoved na več zapletov, da bi raziskal njeno postavitev iz različnih perspektiv - in sicer lokalnega Chicagoan Gabriela Drummonda (Ashton Sanders), policijskega uradnika Williama Mulligan (John Goodman) in člani uporniške skupine, imenovane Phoenix, ki vključuje Gabrielov brat Rafe (Jonathan Majors). To je zahtevno žongliranje, ki se mu Captive State trudi slediti, saj film neprestano preskakuje z ene zgodbe na drugo z malo očitne rime ali razloga. Liki izginjajo dlje časa na zaslonu, zato je toliko težje ugotoviti, kdo naj bi bil dejansko pomemben in kdo 'je samo igralec, ki podpira metanje (in teh je na koncu veliko). To je zanimiv, a žal neučinkovit način za raziskovanje, kakšno je življenje pod "tujo" okupacijo.
Zaslužna država (večinoma) se izogiba obremenjevanju gledalcev z ekspozicijskimi odlagališči in jim prepušča smisel za razmeroma utemeljeno znanstveno-fantastično postavitev filma. Wyatt in njegov snemalec Alex Disenhof (ki je skupaj sodeloval tudi pri televizijski seriji The Exorcist) nadalje uporabljata mešanico grobe ročne fotografije, posnetkov varnostnih kamer in nejasnih barv, da se občinstvo počuti, kot da gleda dokumentarni film o življenju v tej objavi. realnost invazije. Kljub temu je film dejansko premalo razložen, kako deluje ta postavitev in zakaj je prisotnost teh vesoljcev - bizarnih nezemeljskih bitij s štrlečimi konicami in brutalnimi sposobnostmi - povečala vrzel v bogastvu in na videz postala sodobna komunikacijska tehnologija (na primer internet) zastarelo. Se pravi,world-building je na splošno precej mešana torba in ponuja vizijo distopične prihodnosti, ki je bolj zapletena kot privlačna.
Ujeta država sčasoma poskuša vse povezati med svojim tretjim dejanjem, zlasti s prizorom, ki gledalcem naenkrat pusti veliko pomembnih podrobnosti o likih in informacije. Čeprav je zanimivo, kako film zadržuje nekatere pomembne podrobnosti in omogoča gledalcem, da poskušajo sestaviti, kaj se je v resnici dogajalo do takrat, bi moral vsak, ki je pozoren na težko napoved filma, imeti le malo težav z napovedjo svojih vrhunskih preobratov. Večje vprašanje je, da velika razkritja Captive State ponujajo manj vpogleda v svoje like, kot se zdi, da verjamejo, in filma ne prikimajo resničnim grozotam (kot je mučenje, ki ga podpira vlada) v smiselne teme. Kot taki so glavni člani filma - še posebej Vera Farmiga kot skrivnostna "Jane Doe"- tukaj se na koncu počutijo zapravljene, čeprav ponujajo tiste, ki so sicer odlične predstave.
Preprosto povedano, Captive State na koncu trpi enaka usoda kot Wyattov remake The Gambler in pristane na nezadovoljivem srednjem območju med gladko žanrsko zabavo in pol eksperimentalnim arthouse kinom. Kolikor nekdo spoštuje režiserske ambicije, tukaj svojih velikih idej in konceptov preprosto ne more uresničiti skladno. To tudi pojasnjuje, zakaj se je Focus Features nenehno ukvarjal z datumom izida filma in ga nazadnje dva tedna nenadoma naletel na premiero v precej manj konkurenčnem vikendu na blagajni. Tisti, ki so resnično uživali v prejšnjih filmih Wyatta, se bodo morda bolj odpuščali napakam ujete države in si jih bodo želeli ogledati v gledališčih. Kot za vse ostale: v redu ste, če preskočite ali shranite ta novi dodatek k filmu o invaziji tujcev za še en dan.
PRIKOLICA
Captive State zdaj igra v ameriških gledališčih po vsej državi. Dolg je 109 minut in ima oceno PG-13 za znanstveno-fantastično nasilje in dejanja, nekaj spolne vsebine, kratek jezik in gradivo o mamilih.
V oddelku za komentarje nam sporočite svoje mnenje o filmu!
Naša ocena:
2 od 5 (v redu)