Preden so na srebrnem platnu zaslišali glasove, so se skozi glasbo pripovedovale kinematografske zgodbe. Pomislite na nekaj najbolj nepozabnih trenutkov v zgodovini filma in težko je najti tistega, ki čustev ni spodbujala glasba.
Celo grozne filme lahko odkupi dobro zgrajen zvočni posnetek (glej Vojna zvezd: Epizoda I - Fantomska grožnja). Med vsemi groznimi pop glasbami, ki tečejo najstniška življenja v teh dneh, še vedno obstaja izvirna orkestrirana glasba. Čeprav zabavna industrija drsi globlje v roke pop kulture, en vidik ostaja stalen: filmska glasba.
Danes smo blagoslovljeni z neskončnimi možnostmi v digitalni dobi, ko lahko samo eno violončelo predstavlja najbolj odvratnega negativca. Izvirne partiture so vsako leto močnejše, zlasti ob navali novih skladateljev, kot sta Clint Mansell (Requiem For A Dream) in Abel Korzeniowski (Single Man). Kljub temu pa nas ves čas navdušujejo skoraj popolni zvoki Johna Williamsa (Vojna zvezd) in Hansa Zimmerja (Gladiator). Dodajanje zakonitega skladatelja k filmu je lahko prav tako vabljivo kot kateri koli igralec ali režiser.
Glasba nas lahko pripelje na plesišče na ritualni italijanski poroki, praznuje fallengladiatorja, komunicira z nezemljani ali se celo resnično boji napadalnega morskega psa. Samo pomislite na to, da morskega psa v Čeljustih ne vidimo niti do 3. dejanja. Do takrat je vse napetost, deloma ustvarjena z glasbo.
Ne bom zanikal, da odlične predstave, dobro napisani scenariji ali resnično unikatne zgodbe izstopajo in si zaslužijo priznanje. Vse to je bistvenega pomena za popolno in nepozabno kinematografsko izkušnjo. Toda to, kar glasbeni sodelavci ustvarijo iz popolnoma ničesar, omogoča občinstvu, da se poveže v obsegu, ki si ga sploh ne more predstavljati. Nekateri ne bodo nikoli trdili, da "slišijo" glasbo, a tako redko je film brez nje. Izpolnjujejo praznine med prizori in trenutki, v katerih bi se sicer znašli, in opazijo zapletene pomanjkljivosti vsake interakcije. Včasih je za vznemirjenje čustev potrebna prefinjenost, drugič pa mora biti glasba glasna in v obraz.
Prav letos je Michael Giacchino dobil oskarja za najboljši izvirni rezultat za Up. Film je sam po sebi srčen in smešen od začetka do konca. Vendar resnost, s katero Giacchino (ki je prav tako zadel ABC's Lost), pripoveduje zgodbo z glasbo in ne z besedami, ki animirani film spremeni v več kot le pisane slike. Glede na to, da je bil Up briljantno napisan, a glasba je tista, ki nam je dala osebno dovoljenje za jok zaradi izgube risanega junaka.
Nominiranci za najboljše rezultate 2010 (James Horner, Buck Sanders, Michael Giacchino, Marco Beltrami, Hans Zimmer)
Predstavljajte si, kakšna bi bila saga Vojne zvezd brez briljantnega dotika Johna Williamsa. Seveda je bila prva misel v tvoji glavi verjetno ikonično zaporedje naslovov in ni tako noro misliti, da je skladba bolj prepoznavna kot filmi ali celo pokojni Darth Vader. Glasba sage je močno vplivala name kot ljubitelja filma. Verjetno je izvor moje strasti do komponiranih partitur in k temu se vračam, kadar koli potrebujem kakšno melodijo. Ne glede na to, ali gre za romantično nabito temo princese Leie, za mogočen dvoboj usod ali ganljiv Binarni zahod, se je le ena skladba v vseh šestih filmih soočila z gumbom za brisanje na mojem iTunes: Jedi Rocks. Upam si, da bo kdo zdržal celo 2:50 te šale.
Redko se zgodi, da bo zaradi slabo sestavljene glasbe film nedosegljiv. Pravzaprav si ne predstavljam partiture, ki bi bila tako neprimerna, da je dejansko prizadela celoten film. Kljub temu je slabo posnet film lahko s čarobnim pridihom dobre glasbe neskončno bolj prijeten. Seveda, ko smo se vrnili v Vojno zvezd, je bila zadnja trilogija po zaslugi Johna Williamsa nekoliko bolj znosna. Ali pa Mission: Impossible 2: večina splošne javnosti ga ni marala, kljub temu pa je vseeno imel sijajen rezultat Hansa Zimmerja.
1 2